Za večino ljudi je luknjasta, blatna in kamnita cesta nočna mora. Toda za nekatere je to najboljša možna pot, ki bi jo izbrali. Terenska vožnja je izraz, ki označuje vožnjo po neasfaltiranih površinah. Ta površina je lahko skoraj vse, kar ni tipičen gladek pločnik, vključno s polji, rečnimi koriti, blatnimi močvirji, peščenimi sipinami, plažami, gorskimi pobočji, gramozom, balvani in celo razpadajočimi cestami. Če cesta ni asfaltirana, je primerna za terensko vožnjo. Nekateri ljubitelji terenskih voženj uživajo v naravni pokrajini, drugim pa je vožnja po neasfaltiranih cestah izziv. Ne glede na to, za kakšno vrsto terenske vožnje se odločite, je to lahko odlična zabava, če seveda veste, kaj počnete.

Naravni teren je neraven in lahko nepredvidljiv, zato je pomembno, da imate ustrezno opremo za terensko vožnjo. Tehnično se lahko na teren podate s katerim koli vozilom, vendar so tovornjaki, SUV-ji in druga vozila z visokimi voznimi lastnostmi najprimernejša za premagovanje udarcev in odrgnin, ki se pojavijo na terenu. Na voljo so tudi štirikolesniki, ki so posebej zasnovani za terensko vožnjo. 

Vrste terenskih voženj se razlikujejo po intenzivnosti, od prostočasnih voženj z nespremenjenimi vozili do tekmovanj s prilagojenimi vozili in profesionalnimi vozniki. Uporabniki terenskih vozil so bili deležni kritik zaradi okoljske škode, ki jo povzročajo vozila. Prav tako so potekale obsežne razprave o vlogi vlade pri urejanju tega športa.

Odvisno od tega, s kakšno vrsto terenske vožnje se ukvarjate, lahko potrebujete različne vrste vozil – in njihove prilagoditve. Na primer, pnevmatike, ki jih uporabljate za vožnjo po strmih peščenih sipinah, verjetno ne bodo primerne za premagovanje balvanov.
Za vožnjo po zahtevnem terenu so potrebna vozila, ki so primerna za terensko vožnjo. Ta vozila imajo lastnosti, posebej zasnovane za uporabo v terenskih razmerah, kot so: povečana oddaljenost od tal in material terena. 

PRIMERI TERENSKE VOŽNJE

Nekateri primeri terenske vožnje so naslednji:

Terenska vožnja po sipinah
Uporablja se veliko športno vozilo, kot je na primer Toyota Land Cruiser. Vozila, ki vozijo po sipinah, so lahko opremljena z varnostno kletko za primer prevrnitve; podobno kot pri avtomobilskih dirkah so za manevriranje z vozilom in preprečevanje nesreč potrebne izkušnje in spretnost. Pred vstopom v puščavo z vsakdanjim SUV ali pickupom je treba zmanjšati tlak v pnevmatikah. S tem se doseže večji oprijem, saj se poveča odtis pnevmatike in s tem zmanjša pritisk vozila na pesek, saj je površina večja (podobno kot lahko oseba s krpljami hodi po mehki površini, ne da bi se pogreznila, oseba brez krpelj pa ne). 

Raid
To je vrsta potovanja z vozilom 4×4, ki večinoma poteka po stezah in vsebuje nekaj terenskih voženj. Ta potovanja običajno potekajo po razmeroma nenaseljenih območjih. Priljubljene so puščave v Tuniziji, Maroku in drugih severnoafriških državah, potovanja čez afriške celine, potovanja po Mongoliji ali severni Skandinaviji. Tipične spremembe vozil za tovrstna potovanja so dodajanje dodatnih rezervoarjev za gorivo, strešnih šotorov in zapletenih sistemov za shranjevanje hrane, vode/pijače, rezervnih delov, orodja in drugega tovora v zadnjem delu vozila. Zaradi dodatne teže je vzmetenje pogosto ojačano z močnejšimi vzmetmi in blažilniki. 

Terenska vožnja po “zelenih pasovih”
Imenujemo jo tudi vožnja po dveh pasovih. To je prostočasna dejavnost, ki je na splošno primerna za vsa vozila s štirikolesnim pogonom, tudi tista brez sprememb ali dodatne opreme. Izraz “zeleni pas” se nanaša na dejstvo, da so poti večinoma speljane po neasfaltiranih poteh, gozdnih poteh ali starejših cestah, ki se morda ne uporabljajo več. 

“Blatna” terenska vožnja
Blatna terenska vožnja je vožnja s terenskimi vozili po mokrem blatu ali glini. Cilj je prevoziti čim daljšo razdaljo, ne da bi obtičali. Za to dejavnost je priporočljivih več vrst pnevmatik. Ta dejavnost je v ZDA zelo priljubljena, čeprav je zaradi vpliva na okolje na javnih površinah nezakonita.

Terenska vožnja po skalah
Vozila, ki se uporabljajo za vožnjo po skalah, se običajno prilagodijo z različnimi pnevmatikami, sestavnimi deli vzmetenja, ki omogočajo večjo artikulacijo osi za premagovanje razlik v višini. To je tudi vožnja pri nizki hitrosti. Običajno je, da ima voznik “opazovalca”, ki je pešec ob vozilu in vozniku posreduje informacije o območjih, ki jih voznik ne vidi.

Cross-country oz. prečkanje države
Za razliko od navadne vožnje po sipinah, ki se običajno vrti okoli ene same sipine ali ene ovire, je cross-country terenska dejavnost, ki traja več dni na poteh s puščavskimi ali drugimi tereni. Poti v Afriki imajo običajno ovire na pretežno nenaseljenem in neznanem terenu. Te poti so dolge tudi več kot 50 km in običajno okoli 300 km.

Poznamo pa tudi terenske dirke. Te delimo na: 

Puščavske dirke
Hitro dirkanje v odprti puščavi vključuje pregone in dirkanje po razgibanem puščavskem terenu s številnimi grbinami in izboklinami z največjo hitrostjo. 

Dirke po skalah
Dirke po skalah so zelo podobne vožnji po skalah, saj se vozila vozijo po skalah, razlika pa je v tem, da ni kazni za trkanje v stožce ali umikanje nazaj, kot se to počne pri normalni vožnji po skalah. Dirke po skalah vključujejo tudi stopnjo hitrega dirkanja, ki ni značilna za tipično vožnjo po skalah. 

NASVETI ZA TERENSKO VOŽNJO

V nadaljevanju je še nekaj varnostnih nasvetov katere morate upoštevati, če se odpravljate na terensko vožnjo.

1. Hitrost ni vaš prijatelj.

Včasih je za vzpon na hrib ali premagovanje nevarnosti potrebna majhna hitrost. Če pa menite, da je za premagovanje ovire potrebnih tudi 10 km/h, vam verjetno ne bo uspelo. Nekaj boste poškodovali ali pa se boste zataknili.

2. Včasih od točke A ne morete priti do točke B.
To velja tudi za dobro opremljeno vozilo in izkušenega voznika. Včasih je tudi veliko lažje odkriti nadomestno pot, kot vztrajati s prvotno. 

3. Ostanite na poti.
Vozite po že uporabljenih poteh – tako boste vedeli, da je tam mogoče priti mimo, poleg tega pa boste manj škodovali okolju. Opozorilo: če je to uspelo nekomu drugemu, še ne pomeni, da bo uspelo tudi vam. Morda so imeli boljše vozilo, so bili bolj spretni vozniki ali pa so se na pot odpravili, preden je začelo deževati.

4. Najprej se sprehodite po poti, ki si jo želite prevoziti.
Če se že peš ne morete spopasti z blatom, peskom ali drugimi ovirami, je malo verjetno, da bo to uspelo tudi vašemu vozilu. Zelo pomembno je, da preverite pot.

5. Bodite pripravljeni iti nazaj.
Nikoli se ne spopadajte z dvomljivo oviro, če se nato ne morete vrniti do mesta, kjer vas čaka pomoč. Če se odpravljate na teren zna biti mobilni telefon neuporaben. Tako da, če dvomite v nadaljevanje poti se raje vrnite in se izognite morebitnim zapletom. 

6. Na poti imejte pripomočke, ki vam lahko pomagajo.
Če se nameravate redno voziti po manj utrjenih poteh, imejte s seboj nekaj stvari, ki vam bodo pomagale pri reševanju manjših težav. Te stvari so ročni vitel, trak za vleko, visokozmogljiv dvigalo, lopato, nekaj lesenih blokov in komplet prve pomoči. Če se odpravljate dlje, kot lahko greste peš, imejte s seboj v primeru nepričakovane situacije dovolj stvari (dodatna oblačila, vodo, spalno vrečo) za preživetje, dokler vas nekdo ne najde.

7. Povejte nekomu vaš plan.
Nekomu povejte, kam greste in kdaj se boste vrnili. Vsaj vedeli bodo, kdaj in kje naj začnejo iskati.

Kljub izrazu “terenski” bi se morali vedno držati namenske proge, ki je na voljo, namesto da se odpravite na pot po lastni želji. Te proge bodo poskrbele za največje vznemirjenje in varnost. Vedno morate imeti s seboj sopotnika in vsaj še eno vozilo, ki gre z vami na progo, zato vzemite nekaj prijateljev in se odpravite na raziskovanje!